2. Dan - galerija

SlideshowFx Picasa Widget for Joomla!
Copyright © 2010 www.OopsTouch.com

sponzorji

nlb vita

delo

dnevnik

umco

zalozba druzina

 

Četrtek, 27. november 

»SEVEDA IMAMO NEKAJ NOVEGA!«

Niso vsi taki, in mi se lahko pohvalimo, da sedaj nimamo takega, ampak mnogi tiskarji rečejo, da bodo knjige, in to tiste knjige, ki so mišljene kot totalne in ekskluzivne novitete za knjižni sejem, zagotovo pripeljali na založbo dva dni pred sejmom, najkasneje v ponedeljek do devetih zjutraj. Dobro, si misliš kot založnik teh knjig, čeprav jih je tiskar najprej obljubil že v petek in to najkasneje do dveh popoldan, bo tudi v ponedeljek zjutraj še v redu, saj bomo stojnico s knjigami opremili šele v torek.
 A potem mine ponedeljkova deveta ura, tiskarja ni, počakaš še nekaj minut, ga pokličeš, sprva se ne javi, dobiš ga šele kako uro kasneje, in začne se ti izmotavati, da je imel res veliko dela, da je knjiga seveda že gotova, ampak da mora še malo odležati, da jo je treba še spakirati ali pa nekaj tretjega, a dokaj podobnega, kar pač pod črto preprečuje, da bi knjigo pripeljal takoj. Zagotovi ti, da jo bo gotovo dostavil do konca dneva ter da se na temo še slišita v toku dneva.
 Dan mineva in mine, knjige pa od nikoder. Pregledaš še enkrat načrte stojnico na sejmu, prav nagledan si imel že prostor za svojo največjo noviteto, tisto, s katero si hotel presenetiti ne samo obiskovalce, ampak tudi kolege iz založništva, tiste, s katerimi se boš prihodnjih pet dni pomenkoval o minulem letu, koval načrte za prihodnost in skušal čim manj objokovati preteklost. Ko ob petih popoldan še zadnjič ta dan pokličeš tiskarja, se ti ne javi več.
 Zato s tem nadaljuješ v torek takoj zjutraj, iz prve ga ne dobiš, potem imaš naslednje ure popoln kaos in ogromno operativnega dela s postavitvijo stojnice in ura je že krepko čez poldne, ko ugotoviš, da te tiskar še ni poklical, da tudi knjige še ni in da je vse pripravljeno za začetek sejemske prodaje – razen novitete, ki si jo planiral za začetek sejma. Spet ga kličeš.
 Ob koncu delovnega dneva na koncu tiskarja le dobiš na telefon, prizna ti, da se je nekaj zapletlo, da so dejansko morali ponavljati tisk ovitka, da se je pokvarila broširka, da je moral res ugentno stiskati še nekaj drugega ipd., na voljo so še marsikateri drugi izgovori. Ne veš ali bi si populil obrvi ali lase ali kar oboje, sejem se bo začel, ti pa brez knjige, se ti vrti v glavi. Skušaš se prepričati, da to samo ti vidiš kot problem, ostali pa manjkajoče, za sedaj še neobstoječe knjige ne bodo niti opazili. S pomočjo avtogenega treninga in podobnih metod se potem vseeno nekako umiriš.
 Napoči sreda, ura je osem, devet, sejem se začne. Tiskar po nekem čudežu le pripelje knjige, bodisi v založbo ali pa kar direktno na sejem, bodisi se kar sam jadrno odpelješ k njemu in mu dobesedno izpod stroja izpuliš dvajset še res vročih izvodov in z njimi odbrziš nazaj proti stojnici.
 Tako ali drugače noviteta je tam, kjer mora biti, morda zgolj šele nekaj minut ali celo sekund. Mimo že pride obiskovalec ter vpraša: »Ali ste za sejem izdali tudi kaj čisto novega?«
 In ti si nadeneš tisti najbolj samovšečni in samozadovoljni nasmešek, kar ga premoreš, mu pomoliš svojo novo knjigo in rečeš: »Seveda. Tole. Ravnokar smo jo dobili iz tiskarne. Priporočam!«


Sreda, 26. november

PRVEGA NE POZABIŠ NIKOLI

Potem, ko se podelijo stanovske nagrade in se izpijejo še zadnji kozarci vina, potem, ko pogovori zamrejo in se udeleženci slavnostne otvoritve počasi porazgubijo, potem, ko se ugasnejo luči in se vrata Cankarjevega doma zaprejo, potem, čez nekaj ur počasi vstane nov dan in knjižni sejem, torej tisto klasično sejemsko vrvenje s prodajo knjig in z mnogimi spremljevalnimi dogodki, je tik pred tem, da se lahko začne.
 Če si založnik knjig in/ali hkrati tudi njihov prodajalec, je ravno tisti začetek sejma nekaj najlepšega in hkrati tudi najbolj vznemirljivega. Bo šlo tudi tokrat? Bodo ljudje spet prišli? Se bodo ustavili pri naši stojnici in kaj kupili?
 Čakaš, da se odprejo sejemska vrata, gledaš kolege pri sosednjih stojnicah, kako urejajo še zadnje malenkosti, da bo njihova stojnica natanko taka, kot so si zamislili, in pogleduješ v smer, od koder naj bi prišli prvi obiskovalci. Če si v najvišjem sejemskem nadstropju, ti pri premagovanju začetne treme pomaga tudi jutranja svetloba, če si v kleti, se moraš z njo spoprijeti kar sam.


 Od nekje prihrumijo prvi otroci, ki so jih najbolj pridne učiteljice že navsezgodaj pripeljale, da si ogledajo in se vsaj z očmi naužijejo knjižnih dobrot. Veš, da med njimi ni tvojih kupcev, saj izdajaš izključno knjige za odrasle.
 Počasi sejemski prostor zasedajo tudi prvi odrasli in pri sosednjih stojnicah blagajna že cinglja, ti pa si rahlo nestrpen. Pogleduješ po svoji stojnici, če so vse knjige ustrezno razporejene, če so najbolje izpostavljeni ravno tisti, pravi naslovi, se potem spet ozreš naokoli in ga zagledaš.
 Bliža se ti, s pogledom še enkrat preverja napis na tvoji stojnici, če se je usmeril k pravi založbi, z izurjenim očesom pa išče knjigo, po katero je prišel. Približa se ti, te pozdravi, pobrska naokoli, nato pa jo vzame v roko, knjigo, ki si si jo zamislil že dolgo nazaj, jo našel v kaki londonski knjigarni ali izmislil na kakšen dolgem hribovskem pohodu, jo potem spravil od ideje do izida, lista jo nekaj časa, še enkrat preveri sejemsko ceno, potem pa dvigne pogled in reče: »Tole bi kupil.«


 Trideseti slovenski knjižni sejem se lahko začne.
 

 

 

 

   

Urnik sejma

  • Od srede do nedelje, vsak dan od 9. do 20. ure.
  • Izjemoma in samo za vas je sejem v petek, 28. novembra, odprt do 22. ure!