5. Dan - galerija

SlideshowFx Picasa Widget for Joomla!
Copyright © 2010 www.OopsTouch.com

sponzorji

nlb vita

delo

dnevnik

umco

zalozba druzina

 

Nedelja, 30. novembra

POTEM

Potem, ko si avtorji zamislijo svoje zgodbe in jih tudi napišejo, potem ko ta besedila najdejo svoje založnike, ki jih preberejo in se odločijo, da jih bodo izdali v knjižni obliki, potem ko vsa ti teksti opravijo dolgo pot skozi založniški proces, od prevajanja in/ali urednikovanja, popravljanja, lektoriranja, oblikovanja in odpravljanja še zadnjih nedoslednosti ter iskanja primerne naslovnice, ki bo najbolje predstavljala vsebino, potem ko računalniški datoteki, ena, v kateri je stavljena notranjost knjige, in druga, v kateri se skriva knjižni ovitek, romata k tiskarju, potem ko ta iz dobljenega postopoma potiska bel papir ter ga kasneje z vrsto tehnoloških postopkov ter v odvisnosti od tega, kakšna naj bi bila končna podoba, pripelje do izdelane knjige, potem ko jih zavije v pakete in ti pripotujejo na knjižni sejem, so knjige razstavljene na stojnici ter so tam pet dni priča vsakovrstnim prireditvam, na katerih nastopajo tudi njihovi avtorji, obenem pa na voljo vsemogočim obiskovalcem, ki jih pregledujejo, preobračajo, listajo in ob njih modrujejo, se odpravijo naprej, k drugim knjigam, pa se spet vrnejo k njim, da jih na koncu tudi kupijo, potem ko petdnevno knjižno sejemsko rajanje pride do svojega srečnega konca, po katerem se knjige, ki niso dobile svojega novega lastnika, pospravijo nazaj v škatle in odpeljejo nazaj v skladišče, potem ko se na sejemskem prizorišču počasi podrejo stojnice in ugasnejo še zadnje luči, ki vsa tri nadstropja Cankarjevega doma, kjer se je odvijal sejem, za kratek čas zavijejo nazaj v temo, potem je čas, da se začne nekaj drugega. Potem je čas, da se začne branje knjig. 


Sobota, 29. novembra

ČRNI PETEK V CANKARJEVEM DOMU

Letos je slovenski knjižni sejem prvič dobil svoj črni petek. Ne, to ni (bilo) nič hudega ali groznega. Nasprotno, to je nekaj dobrega. Tradicionalno črni petek »praznujejo« po Zahodu in pa Ameriki, gre pa za dan, ko so trgovine odprte dlje časa. Interpretacij o izvoru imena je več: najbolj všeč mi je tista, po kateri naj bi trgovci, ki so vse leto s svojim poslom delali izgubo (s tem pa tudi rdeče številke), na ta dan končno preskočili v pozitivno poslovanje in s tem torej v črne številke. Upam, da se je to zgodilo tudi založnikom na letošnjem knjižnem sejmu. Letošnji črni petek je jubilejni knjižni sejem prvič podaljšal do desete ure zvečer in s tem ponudil lepo alternativo preživljanju petkovega večera v trgovinah drugod po Ljubljani, ki so (bile) ponekod odprte tudi do polnoči. Obiskovalci sejma so se na to novost hitro odzvali in tudi ob osmih zvečer je bil sejem še tako živ, kot bi se petkov popoldan šele ravnokar pričel. Še več, za nekaj časa sem se počutil kot na zagrebškem ali pa beograjskem sejmu, ki sta znana po svoji gneči, saj obiskovalci tam skoraj tacajo drug po drugem. Dve dodatni in lepo obiskani uri seveda hitro spodbudijo sodelujoče, da začnejo debatirati o tem, kaj bi se še dalo narediti. Hitro pade ideja enega od njih, ki sodeluje tudi pri organizaciji, da bi veljalo razmisliti o tem, da se sejem podaljša en dan. Takoj se ogrejem zanjo. Prav nobenega razloga ne vidim, da bi filmski festival, kjer prikažejo »zgolj« nekaj preko sto skoraj izključno tujih filmov, trajal kar dvanajst dni, medtem pa mora knjižni sejem, kjer se večinoma predstavljajo slovenske knjige in kjer se bo letos zvrstilo preko dvesto dogodkov, pobrati šila in kopita že po petih dneh. Razmišljam, da bi o tem napisal pismo organizacijskemu odboru knjižnega sejma in novi direktorici, začel pa bi nekaj v stilu:

Spoštovani!

Postavitev knjižnega sejma v Cankarjev dom pomeni simbolično predstavljanje slovenske knjižne kulture v eni najuglednejših slovenskih kulturnih institucij. Zatorej je logično, da se temu ekskluzivnemu kulturnemu dogodku, ki ga bogatijo še mnoge vzporedne kulturne prireditve, nameni vsaj pol toliko prostora, kot filmskemu festivalu, na katerem se predstavlja predvsem tuja kultura ...

Potem se spomnim, da bo to moje pisanje objavljeno prav na spletni strani knjižnega sejma, in ugotovim, da bo s tem moje pismo že tudi praktično odposlano. Pritisnem tipko pošlji … in upam, da bo moja prošnja drugo leto uslišana.


Petek, 28. novembra

DEBATE O KNJIGAH OB KOFETU

Knjige nekdo napiše, knjige nekdo izda, knjige nekdo pripelje na sejem in v knjigarne, kaj se z njimi dogaja po tem, pa je odvisno od mnogo reči. Pomembna je založba, ki je knjigo izdala in ima do knjige poleg avtorja najbolj intenziven odnos. Pomemben je avtor, ki si prizadeva svojo delo spraviti do publike ne samo s tem, da dokonča besedilo, ampak tudi z njegovim javnim predstavljanjem. Pomembni so novinarji in druga medijska javnost, ki lahko knjigi dajo poleta tudi z informiranjem o njenem izidu. Debatne kavarne in drugi avtorski dogodki na knjižnem sejmu so tista oblika javne predstavitve, kjer si avtor in bralci oziroma kupci pridejo skoraj najbližje. Debatne kavarne so prvovrstna formalna oblika neformalnega druženja knjigoljubcev, tako tistih, ki knjige (na)pišejo kot tistih, ki knjige kupijo in (pre)berejo. Na letošnjem sejmu pri debatnih kavarnah nastopam v najmanj štirih vlogah: kot avtor knjige, kot soavtor knjige, kot založnik knjige in kot poslušalec debat o knjigah. Vsaka od teh vlog je nekaj posebnega. Ko si avtor knjige in v prvi javni debati o svoji knjigi sodeluješ z drugimi, ki so prebrali, kar si ti napisal, je to prav poseben občutek. Včasih se čudiš, kako kdo nekaj, kar si napisal z nekim določenim namenom, razume drugače kot si želel. Spet drugič ugotoviš, da je kdo nekaj razumel celo bolje, kot si sam, ko si razmišljal o tem. Naj bo tako ali drugače, prva javna debata tvojo knjigo vedno postavi v neko novo perspektivo. Kot soavtor knjige, posebej knjige, kot je Ultrablues, ki je izšla že pred nekaj meseci, in je imela že obilico javnih in tudi zasebnih odzivov, je stvar spet drugačna. Če imaš taka soavtorja kot jaz, se lahko mirno nasloniš nazaj in se sprostiš, saj bosta večino delo opravila onadva, obenem pa se veseliš, če se publika odziva na tvoje besede in dovtipe, s katerimi jih skušaš nasmejati. Pri predstavitvah Ultrabluesa je že bilo tako in mislim, da bo tako tudi na današnjem dogodku. Kot založnik knjige si želiš, da bi debata zapustila ugoden vtis na poslušalce. Če imaš takega besednega mojstra, kot je Marcel Štefančič, jr. in takega rokohitrskega sogovornika, kot je Boštjan Videmšek, si lahko prepričan, da bo temu tako. In, ja, na kakšni debati sem samo poslušalec. Mirno poslušam in razmišljam o knjigi, ki jo predstavljajo. Kako je bila zasnovana, kako je bila domišljena in kako je bil izpeljana. Tehtam mnenja sogovornikov in skušam ugotoviti, kakšna je globlja resnica o knjigi in kaj se bo z njo zgodilo v prihodnosti. Takrat, ko bodo izšle spet nove in nove knjige.    


Četrtek, 27. november 

»SEVEDA IMAMO NEKAJ NOVEGA!«

Niso vsi taki, in mi se lahko pohvalimo, da sedaj nimamo takega, ampak mnogi tiskarji rečejo, da bodo knjige, in to tiste knjige, ki so mišljene kot totalne in ekskluzivne novitete za knjižni sejem, zagotovo pripeljali na založbo dva dni pred sejmom, najkasneje v ponedeljek do devetih zjutraj. Dobro, si misliš kot založnik teh knjig, čeprav jih je tiskar najprej obljubil že v petek in to najkasneje do dveh popoldan, bo tudi v ponedeljek zjutraj še v redu, saj bomo stojnico s knjigami opremili šele v torek.
 A potem mine ponedeljkova deveta ura, tiskarja ni, počakaš še nekaj minut, ga pokličeš, sprva se ne javi, dobiš ga šele kako uro kasneje, in začne se ti izmotavati, da je imel res veliko dela, da je knjiga seveda že gotova, ampak da mora še malo odležati, da jo je treba še spakirati ali pa nekaj tretjega, a dokaj podobnega, kar pač pod črto preprečuje, da bi knjigo pripeljal takoj. Zagotovi ti, da jo bo gotovo dostavil do konca dneva ter da se na temo še slišita v toku dneva.
 Dan mineva in mine, knjige pa od nikoder. Pregledaš še enkrat načrte stojnico na sejmu, prav nagledan si imel že prostor za svojo največjo noviteto, tisto, s katero si hotel presenetiti ne samo obiskovalce, ampak tudi kolege iz založništva, tiste, s katerimi se boš prihodnjih pet dni pomenkoval o minulem letu, koval načrte za prihodnost in skušal čim manj objokovati preteklost. Ko ob petih popoldan še zadnjič ta dan pokličeš tiskarja, se ti ne javi več.
 Zato s tem nadaljuješ v torek takoj zjutraj, iz prve ga ne dobiš, potem imaš naslednje ure popoln kaos in ogromno operativnega dela s postavitvijo stojnice in ura je že krepko čez poldne, ko ugotoviš, da te tiskar še ni poklical, da tudi knjige še ni in da je vse pripravljeno za začetek sejemske prodaje – razen novitete, ki si jo planiral za začetek sejma. Spet ga kličeš.
 Ob koncu delovnega dneva na koncu tiskarja le dobiš na telefon, prizna ti, da se je nekaj zapletlo, da so dejansko morali ponavljati tisk ovitka, da se je pokvarila broširka, da je moral res ugentno stiskati še nekaj drugega ipd., na voljo so še marsikateri drugi izgovori. Ne veš ali bi si populil obrvi ali lase ali kar oboje, sejem se bo začel, ti pa brez knjige, se ti vrti v glavi. Skušaš se prepričati, da to samo ti vidiš kot problem, ostali pa manjkajoče, za sedaj še neobstoječe knjige ne bodo niti opazili. S pomočjo avtogenega treninga in podobnih metod se potem vseeno nekako umiriš.
 Napoči sreda, ura je osem, devet, sejem se začne. Tiskar po nekem čudežu le pripelje knjige, bodisi v založbo ali pa kar direktno na sejem, bodisi se kar sam jadrno odpelješ k njemu in mu dobesedno izpod stroja izpuliš dvajset še res vročih izvodov in z njimi odbrziš nazaj proti stojnici.
 Tako ali drugače noviteta je tam, kjer mora biti, morda zgolj šele nekaj minut ali celo sekund. Mimo že pride obiskovalec ter vpraša: »Ali ste za sejem izdali tudi kaj čisto novega?«
 In ti si nadeneš tisti najbolj samovšečni in samozadovoljni nasmešek, kar ga premoreš, mu pomoliš svojo novo knjigo in rečeš: »Seveda. Tole. Ravnokar smo jo dobili iz tiskarne. Priporočam!«


Sreda, 26. november

PRVEGA NE POZABIŠ NIKOLI

Potem, ko se podelijo stanovske nagrade in se izpijejo še zadnji kozarci vina, potem, ko pogovori zamrejo in se udeleženci slavnostne otvoritve počasi porazgubijo, potem, ko se ugasnejo luči in se vrata Cankarjevega doma zaprejo, potem, čez nekaj ur počasi vstane nov dan in knjižni sejem, torej tisto klasično sejemsko vrvenje s prodajo knjig in z mnogimi spremljevalnimi dogodki, je tik pred tem, da se lahko začne.
 Če si založnik knjig in/ali hkrati tudi njihov prodajalec, je ravno tisti začetek sejma nekaj najlepšega in hkrati tudi najbolj vznemirljivega. Bo šlo tudi tokrat? Bodo ljudje spet prišli? Se bodo ustavili pri naši stojnici in kaj kupili?
 Čakaš, da se odprejo sejemska vrata, gledaš kolege pri sosednjih stojnicah, kako urejajo še zadnje malenkosti, da bo njihova stojnica natanko taka, kot so si zamislili, in pogleduješ v smer, od koder naj bi prišli prvi obiskovalci. Če si v najvišjem sejemskem nadstropju, ti pri premagovanju začetne treme pomaga tudi jutranja svetloba, če si v kleti, se moraš z njo spoprijeti kar sam.


 Od nekje prihrumijo prvi otroci, ki so jih najbolj pridne učiteljice že navsezgodaj pripeljale, da si ogledajo in se vsaj z očmi naužijejo knjižnih dobrot. Veš, da med njimi ni tvojih kupcev, saj izdajaš izključno knjige za odrasle.
 Počasi sejemski prostor zasedajo tudi prvi odrasli in pri sosednjih stojnicah blagajna že cinglja, ti pa si rahlo nestrpen. Pogleduješ po svoji stojnici, če so vse knjige ustrezno razporejene, če so najbolje izpostavljeni ravno tisti, pravi naslovi, se potem spet ozreš naokoli in ga zagledaš.
 Bliža se ti, s pogledom še enkrat preverja napis na tvoji stojnici, če se je usmeril k pravi založbi, z izurjenim očesom pa išče knjigo, po katero je prišel. Približa se ti, te pozdravi, pobrska naokoli, nato pa jo vzame v roko, knjigo, ki si si jo zamislil že dolgo nazaj, jo našel v kaki londonski knjigarni ali izmislil na kakšen dolgem hribovskem pohodu, jo potem spravil od ideje do izida, lista jo nekaj časa, še enkrat preveri sejemsko ceno, potem pa dvigne pogled in reče: »Tole bi kupil.«


 Trideseti slovenski knjižni sejem se lahko začne.
 

 

 

 

   

Urnik sejma

  • Od srede do nedelje, vsak dan od 9. do 20. ure.
  • PROST VSTOP!