Živali mi že od nekdaj niso prav nič tujega, sploh pa tiste kmečke. Že praktično celo življenje namreč živim na vasi, tako da so pašniki, polja in živali praktično vedno povsod okoli mene. Ker pa živim na vasi, sem se pogosto odpravil do kakšnega soseda ali prijatelja, ter mu pri kakšnih opravili pomagal. Življenje na vasi je namreč takšno, da si vedno vsi pomagamo, v zameno pa dobiš to, da boš lahko računal na nekoga, ko boš ti rabil pomoč. Med drugim pa sem prav vsako leto pomagal enemu prijatelju, praktično sosedu, ki je zagrajeval pašnik, ko se je začela pomlad. Takrat je namreč začel živino prestavljati ven, ter je zaradi tega moral zagraditi zunanji travnik.
Pri tem opravilu pa je on vedno uporabljal tisto nerodno in veliko žično ograjo. Tega se spomnim prav vsako leto, saj sva vedno zavijala z očmi, ko se nama je ta vedno znova zatikala. Med drugim pa je bila ta ograja res zelo velika in nerodna, sploh pa težka za prestavljanje. Tedaj pa sem mu rekel, oziroma ga vprašal, zakaj se ne odloči za električni pastir. To se mi je namreč zdelo veliko bolj enostavna ograja, ki bi jo lahko brez težav postavil okoli pašnika. Ampak električni pastir mu ni bil nikoli preveč všeč, mi je razložil, kajti zdelo se mu je, da lahko na ta način poškoduješ živino, oziroma jim škoduješ.
Po nekaj premisleka pa sem mu razložil, da električni pastir ni v bistvu nič slabega za živino. Napetost na teh je namreč tako nizka, da se živina le ustraši in ne začuti dejanske bolečine. Zaradi tega sem mu spet predlagal, če se bo odločil za takšno ograjo, kajti bila bi precej lažja. Na koncu pa mi je le uspelo prepričati prijatelja, ter je res kupil električnega pastirja. Postavitev tega pa je bila nato pravi užitek.