Včasih se še kako zavedamo, da ne smemo dvigovati težkih stvari, ampak enostavno se to zgodi. To se je ta teden zgodilo tudi meni. Na vrata je prišel moj oče in me prosil, če lahko grem pomagat zlagat drva. Kako naj rečem, da ne grem, ko pa vem, da je njegov hrbet še slabši od mojega. Tako sem se oblekla in šla pomagat. Že prej pa sem pomislila, da mi bodo protibolečinski obliži, ki jih imam doma prišli še kako prav. Pravzaprav sem si ga hotela dati na hrbet že, ko sem šla delat, pa sem pozabila, ko sem odhitela delat. Tako so protibolečinski obliži ostali na mizi.
Drva sem zlagala kar 4 ure. Ko sem delala, še nisem tako čutila bolečine, nekako je šlo. Očitno je adrenalin naredil svoje, da sem lahko toliko časa delala. Zavedala pa sem se, da me bo v naslednjih dneh bolel hrbet, če tudi v tistem trenutku nisem tako čutila bolečine. Ko sem konačala delat, sem odšla domov pod tuš. Takoj po tem, pa so prišli na vrsto protibolečinski obliži. Kakšna sreča je, da sem jih imela doma. Ne bi jih imela, pa jih je kupil mož, ko je bil v lekarni in so mu jih ponudili. Moj mož pa je takšen, da vedno rad sproba nekaj novega. Ravno zato sem jih imela doma.
Malo nerodno mi je bilo, ker sem protibolečinski obliž težko namestila vzadi na hrbet. To je bila edina težava. Nekako mi je uspelo in pozabila sem na to. Drugo jutro pa sem se prebudila in čudila, kako me hrbet ne boli tako zelo, kot me ponavadi. Čutila sem bolečino, vendar ta ni bila vredna omembe, kako zna mene drugače hrbet boleti. Pri vsem skupaj sem ugotovila, kako prav je, da so protibolečinski obliži doma in da so pri roki, ko jih človek potrebuje.
…