Poslanica Cicifesta 2019 o branju

    Od Črke do Črke

    Od črke do črke, od zloga do zloga
    potuje moj prstek in glas me uboga
    in čisto počasi sestavljam nov svet,
    ki vstane šele iz prebranih besed.
    Tako se začne, tako si kot otroci odpiramo vrata v svet branja. Nekaterim steče hitro, drugim počasi. Sama sem bila med tistimi, ki jim je steklo zelo počasi in s težavo. Še vedno nisem hitra bralka in najbrž zaradi svoje disleksije tudi nikoli ne bom. Si pa zato zelo dobro zapomnim, kaj preberem, ter znam v spominu obdržati številne zgodbe in pesmi, ki so mi všeč. Znam si jih živo predstavljati in jih povedati tako, da postanejo žive tudi za druge. In znam stkati nove. Svet besed je torej eno mojih najljubših in najbolj zanesljivih zatočišč, zdi se mi celo, da prinaša v moje življenje posebne vrste varnost in trdnost.  

    Nikoli nisem marala prevelikih besed o branju  in tudi zdaj me spravljajo v zadrego. Moje otroško in mladostniško veselje in iskanje sta tekla v veliko zelo različnih strani: nosila sta me od risanja do gojenja kaktusov, od kvačkanja do plezanja po drevesih, od barvanja do peke slastnih zavitkov in tort, od gline do lutk, od petja do ustvarjanja skritih pribežališč na figi, glicinji, v pušpanu, pod lovorjem in na podstrešju. Precejšen del mene je rokodelski. In vendar: moje življenje je vsepovprek povezano s knjigami: tistimi, iz katerih se učim (koliko najbolj raznovrstnega in veličastnega znanja se skriva v njih!), tistimi, ob katerih si oddihujem, se zabavam, se hranim (kako hvaležna sem prijateljem, ki mi znajo priporočiti prave!), in tistimi, ki jih pišem. Knjige omogočajo potovanja v svetove, ki se jih sicer nikoli ne bi mogli dotakniti, in nam s tem širijo tega, v katerem res živimo.

    Branje, poslušanje in pogovarjanje so poti, ki nagovarjajo naše misli in naša čustva, nas razvijajo in na različne načine širijo naš domet (tako glede znanja kot domišljije). Hkrati pa so tudi poti, po katerih urimo in razvijamo svoj jezik. Ne le zato da bomo uspešnejši v šoli in da nas bo učiteljica pohvalila – ne, predvsem zato da bomo v življenju lažje izražali svoje misli in se lažje sporazumevali. Biti doma v svojem jeziku – v tem sta velika svoboda in velika moč. Vredno je iskati pot do njiju.   (Anja Štefan)